V Dnevniku smo zasledili zanimivo zgodbo o čevljarju Elju Šuligoju, kateri je eden izmed mnogih, ki za svoje delo nima kandidata, da bi nadaljeval njegovo delo. Dela v Šempetru pri Gorici in še v novembru je imel toliko dela, da ni nič kazalo, da bi bil njegov poklic v izumiranju. Ko se začne zima, imajo čevljarji več dela, saj je potrebno popraviti podplate in pete na čevljih, strgane zadrge in podobno. Zimski čevlji pa so vseeno dražji, zato se popravilo splača. Gospod Šuligoj je optimističen in meni, da poklic ne bo izumrl. Pravi, da bo vedno treba kaj popraviti in da bo vedno pri obutvi toliko posebnih potreb, da bodo ljudje čevljarje še potrebovali. En dan mu je v delavnici pomagal tudi devetošolec Deni. Obiskal ga je v okviru dogodka Promocija poklicev, ki ga je organizirala novogoriška obrtno-podjetniška zbornica. Preverjal je, ali ima njegova želja po tem poklicu smisel in prihodnost.
Eljo Šuligoj nadaljuje dedovo tradicijo. Pred skoraj 30 leti se je v Kranju izučil za poklic čevljarja. Kasneje je v različnih službah nabiral izkušnje in dal skozi vse čevljarske izraze. Sodeloval je tudi pri Cicibanu, kjer je modeliral, oblikoval čevelj ter pomagal pri krojenju izdelavi čevlja. V drugi čevljarski delavnici je bil odgovoren za nabavo materiala in kontrolo. Obiskal je veliko prodajalcev usnja in drugega materiala ter pazil, da so čevljarji vedno dobil najboljšo robo.
Čevljar je človek, ki rad dela z ljudmi, jim zna prisluhniti, svetovati in iskreno povedati ali se čevelj splača popravit ali ne. Imeti mora ustvarjalno žilico, sposobnost za ročne spretnosti, biti organiziran, se držati rokov in slediti modnim trendom.
»Pa naj še kdo reče, da to ni zanimiv poklic. Nobene monotonosti ni v njem. Še levi in desni čevelj nista enaka. Levega moraš denimo podaljšati, desnega pa razširiti. Spoznavaš nove materiale, preizkušaš njihove lastnosti, vsak dan se kaj novega naučiš. Šival sem že sedla za konje, obleke za kužke, včeraj sem prvič v življenju šival naramnice,« pripoveduje. S police vzame čevlje, ki jih po modnih trendih umesti nekam v leto 1986. Gospa bi rada špičake spremenila v zaobljeno obliko. »Ne bo šlo,« pove Eljo, »možen je le obratni vrstni red. Sva se pa nato zmenila, da ji skrajšam pete.«
Vseeno pa gospod Eljo ostaja realist in ve da bo v tej branži še naprej težko delati. Meni tudi, da bodo v prihodnosti imeli čevljarji več dela v velikih mestih, kjer je povpraševanja po tej storitvi več in so ljudje za to pripravljeni tudi dobro plačati. Cena ročno in unikatno izdelanega čevlja se začne šele pri 100 evrih.
Šole za čevljarje v Kranju in Domžalah ni več, zato se mladi ne morejo izučiti za čevljarja. Edina možnost, ki jim ostane je opravljanja mojstrskega izpita, prakso pa lahko opravijo pri katerem od čevljarjev. Šola za čevljarje pa še vedno obstaja v Avstriji.
O poklicu Čevljar:
- potrebna je poklicna izobrazba (prednost je če ima oseba narejenmojstrski izpit za čevljarja),
- velja za ustvarjalen poklic in raznoliko delo,
- povprečna bruto plača za lansko leto je znašala 1000€,
- dobre plati poklica: delo poteka v pokritih in ogrevanih prostorih in sam lahko izbiraš delovni čas,
- slabost je ta, da je to delo z lepili in hlapljivimi snovmi, čedalje manj je povpraševanja po ročno izdelani obutvi, materiali so dragi in večino cenenih čevljev se ne izplača popravljati.
Vir: www.dnevnik.si