Zbudite se in sledite svojim sanjam
Večkrat mi kdo reče – lahko je tebi, imaš sanjsko službo … Res je, imam jo. Pot do nje pa vendarle ni bila lahka, a vsak je svoje sreče kovač. Od nas je odvisno, ali se bomo prepustili toku življenja, da nas nese kamorkoli že, ali pa bomo sledili svojim sanjam. Vesela sem, da srečujem vedno več ljudi, ki si upajo – najprej sanjati, potem pa vztrajati, da sanje oživijo.
Del mojega poklica je srečevanje z ljudmi, ki so tako različnih odtenkov kot mavrica. Z nekaterimi navežem pristne stike in tako se mi je zgodilo tudi z Nino, ki je bila najprej znanka, danes pa lahko rečem, da je moja prijateljica. Poslovno sva začeli sodelovati, a zaznala sem, da v službi, ki jo opravlja, enostavno ne žari dovolj – vedno je bila oblečena v črno, sicer nasmejana, a iskrice v očeh so le poredko zasijale. To je bila pač moja intuicija, ki se je pozneje, ko sva se videvali večkrat in začeli plesti prijateljsko vez, izkazala za čisto pravo. Delala je v stresnem okolju, tudi z neprijetnimi sodelavci, a vestno opravljala delo, ki ga je kljub vsemu oboževala, a hkrati je v njej rasla želja, da bi se vrnila tja, kjer je že bila – v šolo, med otroke.
Služba ne sme biti ovira za družinsko srečo
Ninina želja je bila vedno bolj močna predvsem zato, ker jo je poklic, ki ga je opravljala, odtegoval od družine, delovni vikendi so bili tisto, kar jo je resnično vedno bolj ubijalo. Zaradi tega se je odločila, da se ponovno vrne med kolegice in žal (pre)redke kolege učitelje – preden se je podala v novinarske vode je namreč kar nekaj let poučevala. Uspelo ji je, v tem trenutku uživa dopust in pravi, da je letos najsrečnejša profesorica, saj je o teh počitnicah sanjala kar nekaj let. Želela je opravljati poklic, ki jo bo osrečeval, a zaradi tega ne bo trpelo družinsko življenje – zdaj to ima.
Treba je vztrajati, čeprav je težko
Vesela sem, da je Nina sledila svojim sanjam, čeprav je trajalo več let, preden jih je uresničila. Kljub izobrazbi, izkušnjam, dobrim referencam je štiri leta pošiljala življenjepise in čakala, da se zgodi premik. Povedala mi je, da je kar nekaj poletij na različnih obalah morja vsaj en dan malce prejokala, ko je prejela pismo, da so zbrali drugega kandidata … A uspelo ji je. Končno je bila tudi ona tista kandidatka, ki jih je uspelo dobiti želeno zaposlitev in delo, ki ga obožuje.
Ne dolgo tega sva sedeli na kavi, za njo je prvo šolsko leto, če tistih prej ne štejemo. Nina žari! Resnično – ne le iskrice v očeh, celo njeni lasje so zasijali. A vsi biseri se rodijo v bolečini, pravi Nina, ki sedaj snuje, bere, piše za novo šolsko leto. Je bilo težko na novo začeti? Bolj kot si je mislila in dobro je tako – sanje lahko uresničiš le z naporom, pot na vrh hriba je vedno strma, doda z nasmehom.
Preden zaživimo sanje, naletimo tudi na nočne more
Ninina zgodba je zame navdih, saj je za menjavo potrebovala veliko vztrajnosti, ki se je merila v letih in tudi njej so se kar nabirala – čez štirideset jih ima. Imela je jasen cilj, ki mu je sledila. Veliko ji pomeni, da je s svojim nekdanjim delodajalcem ohranila stike, ker so razumeli njen korak, ostajajo povezani, največ pa ji pomeni čas, ki ga zdaj preživi z družino.
Če hočemo spremeniti tisto, kar nam ni všeč, si moramo upati in narediti korak v pravo smer. To je Nina zmogla le s pomočjo ljubečih bližnjih, kakor pravi sama – brez podpore moža in obeh otrok ne bi zmogla. Oni so vir moči in ljubezni, s katero človek lahko premaga vse: tudi nočne more, ki »popestrijo in začinijo« pot do uresničitve naših sanj.
Pripravila: Saša Boštjančič, direktorica zaposlitvenega portala optius.com
Vir slike: osebni arhiv Saše Boštjančič
