Gre torej za sovražno in neetično komunikacijo, katere cilj je praviloma odstranitev delavca ali delavke z delovnega mesta. Največkrat gre za verbalno, psihično in čustveno nasilje ter škodovanje kariernemu razvoju, včasih pa trpinčenje preraste celo v spolno nadlegovanje, grožnje s fizičnim obračunavanjem in povzročanje materialne škode žrtvi.
Na Švedskem je Heinz Leymann že v 80-ih letih opredelil to vrsto nasilja kot mobing. Pri svojem delu je namreč zaznal, da se trpinčenju sodelavca ali sodelavke pogosto pridruži večja skupina zaposlenih (mob), ki namerno ter kontinuirano usmerja sovražnost zoper sodelavca ali sodelavko s ciljem izničenja njenega dostojanstva ter odstranitve z delovnega mesta.
Največkrat trpinči nadrejena oseba, ki s tem zlorabi svojo položajno in družbeno moč, poznamo pa tudi trpinčenje med hierarhično enakimi sodelavci, pa tudi trpinčenje vodij.
Najbolj pogosta nasilna dejanja pri trpinčenju / mobingu so:
žalitve in poniževanja, šikaniranje, grdo, neetično ravnanje, kršenje pravic zaposlenim, napadi na osebno dostojanstvo in integriteto zaposlenih, razvrednotenje dela, nenehno kritiziranje, kričanje, agresivna komunikacija, besedne, pisne ali/in neverbalne grožnje, zlonamerne govorice in širjenje laži, posmehovanje zasebnemu življenju, stalno prekinjanje pri komunikaciji, zmanjševanje možnosti, da bi se zaposleni lahko profesionalno izkazali, napredovali, namigovanja o duševni bolezni, za zaposlene ni pravega dela ali se jim daje manj pomembno, neustrezno delo, sistematično prekomerno nalaganje dela in zadolžitev, diskriminacija, spolno nadlegovanje, ogrožanje varnosti ali varnosti družine zaposlenih …
Vsako nasilje poškoduje, če pa traja dolgo časa in je sistematično, pa so posledice trajne. Posledice trpinčenja / mobinga se najprej in najbolj radikalno pokažejo na zdravju oškodovane osebe ter njenemu kariernemu razvoju. Posledično nemalokrat razpadejo njihove družine in socialne mreže, sledi socialna izolacija, poslabšanje duševnega zdravja in na koncu praviloma pride do izgona z delovnega mesta.
Faze trpinčenja / mobinga
Trpinčenja na delovnem mestu je proces, ki lahko traja tudi več let. V tem procesu se razvije specifična dinamika, ki popolnoma poruši dotedanje odnose in klimo na delovnem mestu ter trajno poškoduje žrtev in opazovalce. Dokazno pa škoduje tudi uspešnosti in produktivnosti organizacije. Govorimo o različnih fazah trpinčenja / mobinga:
- KRITIČNI, ZAČETNI DOGODEK (npr.: konflikt, menjava vodstva, reorganizacija dela),
- AGRESIVNA DEJANJA, PSIHOLOŠKI PRITISKI, ŽALITVE (začetek dinamike trpinčenja / mobinga),
- VKLJUČITEV MANAGEMENTA (pogosto sam generira mobing ali ne odreagira, minimalizira problem, žrtvi ne verjame, problem pomete pod preprogo),
- ŽRTVE DOBIJO STATUS PROBLEMATIČNIH, NORIH, NEZANESLJIVIH OSEB,
- IZLOČITEV (resno obolenje, ki vodi v dolgotrajni bolniški stalež in hospitalizacije, žrtev obupa in prekine delovno razmerje, hude duševne stiske, delodajalec žrtvi odpove delovno razmerje iz krivdnih razlogov, (poskus) samomora …).
Odgovornost za mobing
Odgovornost za trpinčenje je v celoti na povzročiteljih in pa na managementu organizacije, ki zazna probleme v odnosih med zaposlenimi, pa kljub temu dopušča in tolerira agresivno komunikacijo, diskriminatorno klimo in nasilje.
Odziv žrtev na mobing
Na trpinčenje / mobing se žrtve različno odzivajo, saj na to vplivajo njihove psihološke strukture osebnosti, znanje in veščine, izkušnje, sposobnosti reševanja konfliktov in iskanja pomoči, socialne mreže itd. Vse to odločilno vpliva na to, kako bo žrtev odreagirala, ali si bo znala pomagati, kako hitro bo prepoznala uničujočo dinamiko trpinčenja, bo poiskala pomoč znotraj in zunaj organizacije, bo o mobingu upala javno spregovoriti, bo iskala zavezništva v kolektivu, bo zmogla obvladovati čustva strahu, krivde in sramu, ki vedno spremljajo izkušnjo z nasiljem …
Pri dolgotrajnem nasilju v medosebnih odnosih velja eno pravilo: žrtev mora zavzeti aktivno vlogo in ukrepati ter s tem onemogočiti nadzor, ki ga nad njo izvaja povzročitelj nasilja. Svojo energijo, ki jo je doslej žrtev vlagala v strategije vsakodnevnega preživetja v nasilnem odnosu, mora usmeriti v strategije izhoda iz nasilja!
Vir: Doroteja Lešnik Mugnaioni, Društvo SOS telefon
