Čisto mimogrede sem tokrat na poti domov skočila še v nakupovalno središče. Ponavadi tja zahajam ob petkih, tokratna sreda je bila izjema in ne pravilo. Res je tudi, da v knjigarno ne hodim vsak dan, a tokrat sem potrebovala prav določeno knjigo. Med iskanjem in listanjem me je zmotil prijazen glas, a podoba … Joj, podoba punce, ki me je ogovarjala, je bila čisto drugačna kot pred nekaj leti.
Po prvih vljudnostnih frazah in po nekaj sekundni možganski nevihti, ker res nisem vedela, od kod jo poznam, se mi je končno posvetilo. Moja prijateljica iz osnovne šole - Tina. Bila je odlična športnica in zelo uspešna v glasbeni šoli. Tega se še spomnim. A potem sem za njo sem izgubila vsako sled. Sedaj pa je stala tu, pred menoj in v rokah je držala knjigo Odlično delo, odlična kariera. No, pa imava skupno temo, sem si mislila, kajti dotlej sem bila res v zadregi, kje naj začnem.
“O, menjaš službo?” je bilo najbolj pametno vprašanje, ki mi je padlo na misel.
“Ne, saj veš, ravnokar sem zaključila s študijem, sedaj pa iščem službo in sploh ne vem kje naj začnem« mi prijazno pojasni. “Pri tem ti pa lahko jaz pomagam,” sem ji veselo rekla in odleglo ji je. Pustila je knjigo, izmenjali sva si telefonski in že naslednji dan sva se srečali na kavi.
Tina je doštudirala razredni pouk, bila je pridna študentka in vse je naredila v rokih. A ne le to, ves čas študija je tudi veliko delala, predvsem poleti, pa tudi med letom je nabirala različne izkušnje: popoldansko varstvo otrok, delovanje v lokalni skupnosti, ki pomaga učencem ob popoldnevih pisati domače naloge, vodenje pevskega zbora v domačem kulturnem društvu, pisanje različnih skečev, igric, ki so jih že uprizorili. Vse to mi je pripovedovala z velikim žarom, a potem obupano dejala: “Ampak kaj mi to koristi, ne vem, kaj naj napišem v svoji življenjepis.”
“Vse to,” je bil moj odgovor na dlani: “odlično je, da si v prostem času delala vse, kar boš lahko delala tudi kot učiteljica. Predlagam ti, da dodaš tudi svojo fotografijo, ki naj izraža osebnost, bodi takšna, kot v resnici si, obleci se v tebi ljube barve,” sem ji še svetovala.
“Velja, moja prijateljica je fotografinja in popoldne se bova pozabavali še s tem.” Tina je takoj našla rešitve in imela sem dober občutek, da bo tudi službo hitro našla.
Naslednji dan sva se dobili in bodoča učiteljica je odlično opravila svojo domačo nalogo. Na listu velikosti A4 je bil zanimiv, slovnično pravilen in ravno prav dolg življenjepis z vsemi potrebnimi podatki: o diplomi, dejavnostih, ki jih bo lahko koristno uporabljala tudi v prihodnje. Tudi fotografija je bila prijetna in je nagovarjala že sama po sebi. Zdaj jo je čakalo le še spremljanje oglasov, pošiljanje pošte in čakanje na povabila na razgovore.
Ni minilo dolgo časa, ko je Tina dobila prvo službo, nadomeščanje, določen čas, a poprijela je in bila res srečna ob opravljanju poklica, o katerem je sanjala že kot majhna deklica, ko je pod stopnicami poučevala mlajšo sosedo. Ko so nadrejeni opazili njeno gorečnost in dobro delo, so si seveda prizadevali, da bi jo obdržali in so jo.
Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. Pri Tini je šlo res hitro in gladko, včasih je iskanje službe bolj dolgotrajen proces. Pomembno je le, da ne obupamo. Vesela sem bila, da sva se s Tino srečali, sedaj sva redno v kontaktu. Toliko lepih spominov imava.
Napisala: Kristina Zalaznik, Skrbnica ključnih strank / HR Svetovalka
Vir slike: Freepik
Preberite tudi:
